Kje je? Povsod! Sleherna točka našega tridimenzionalnega sveta je le 10-30 metrov oddaljena od ustrezne točke v sosednjem, zrcalnem svetu, ki je na drugem koncu sedme dimenzije. Od njega nas ločuje neizmerljivo majhna razdalja. Zanimivo se je vprašati, ali na to dodatno dimenzijo kaže še kaj drugega. Pravzaprav se je ideja o sedmi dimenziji izvorno porodila zato, ker v naravi obstaja čudna asimetrija. Levosučni objekti niso enaki kot desnosučni. Vzemimo za primer nevtrine, določeno vrsto osnovnih delcev, ki imajo zelo neznatno maso: nevtrini so samo levosučni. Vsi, kar smo jih kdaj opazovali v poskusih, so levosučni. Ni desnosučnih nevtrinov. Antinevtrini so desnosučni, a nevtrini so levosučni. Vedno je bila uganka, zakaj je narava asimetrična. Prvotni razlog za uvedbo modela dveh bran je bil to, da so lahko levosučni gospodiči na naši brani, desnosučni pa na drugi brani, in tako se matematično vse izide.
Snov in sevanje ne moreta prečkati meje, ki nas ločuje od drugega sveta, a obstaja nekaj, kar povezuje obe brani – to je gravitacija. Temna snov je gravitacija, ki jo povzroča druga brana!
Temna snov bi lahko bila snov na drugi brani. Snov ene brane na snov druge deluje le prek gravitacije. Temna snov bi bila torej na drugi brani, mi bi bili na tej brani, gravitacija pa bi delovala skozi vrzel med branama. Način, kako po Einsteinu razumemo gravitacijo, je, da je gravitacija pravzaprav ukrivljenost prostora. Prostor ni toga substanca, lahko se ukrivi – in ukrivljenost prostora je natanko gravitacijska sila. Imate torej ti dve brani; snov, ki se giblje na eni brani, deformira prostor med branama in gravitacija se prenaša skozi vrzel do druge brane in tako temna snov vpliva na nas. To je precej lična razlaga, saj predvideva, da naj bi obstajala temna snov, predvideva pa tudi, da naj bi bila ta snov zaznavna le prek gravitacije, kar se sklada z opazovanji. Vidimo galaksijo z zvezdami, ki krožijo naokrog, zdi se, da mora biti tam nekaj temne snovi, a temne snovi ne moremo videti, ker svetloba in temna snov ne delujeta ena na drugo. Svetloba se premika le po naši brani. Nesrečna reč pri tej razlagi je, da jo je, tudi če je resnična, zelo težko preveriti. Ker je temna snov zaznavna edino prek učinka gravitacije, je ne moremo izdelati v laboratorijih. To neznansko presega energije, ki jih trenutno v laboratorijih lahko dosežemo. To je še dodatni razlog, da se osredotočimo na veliki pok. Kajti vemo, da se je veliki pok zgodil, njegove posledice lahko izmerimo na mnogo načinov, to pa lahko uporabimo, da preverimo, ali ta teorija drži.
Kako lahko to preverimo?
Obstaja neposreden način, kako preveriti, ali je bil veliki pok trk bran – to je z uporabo gravitacijskih valov. Gravitacijski valovi so neznatni valovi, ki potujejo s svetlobno hitrostjo. Nikoli jih nismo neposredno zaznali, ampak v naslednjih desetih letih jih bomo zagotovo izmerili. Ko jih bomo, bo to novo okno v vesolje, videli bomo zaletavanje črnih lukenj … Raznovrstne silovite pojave bomo lahko videli neposredno, kajti medsebojni vpliv gravitacijskih valov in snovi je neznaten, zato je, kot bi bilo vesolje za gravitacijske valove transparentno. To je s stališča opazovanja velikega poka čudovito. Ko danes pogledamo v nebo, vidimo mikrovalovno sevanje iz velikega poka. To nam kaže vesolje, kakršno je bilo pred 13,7 milijarde let, a približno 300.000 let po velikem poku, kajti šele takrat je vesolje postalo transparentno za svetlobo. A gravitacijski valovi nas bodo popeljali naravnost k velikemu poku. V načrtu je poskus LISA (The Laser Interferometer Space Antenna), skupek treh satelitov, ki bodo v vesolje izstreljeni okrog leta 2013 in bodo iskali iz zgodnjega vesolja prihajajoče gravitacijske valove …
Vir: Neskončno vesolje,
Fizika na Princeton univerzi
Intervju N. Turok, Alan Guth in Janna Levin
Ciklični model uvod za študente